Tehnike oblikovanja rastlin v notranjih prostorih: Kako doseči večji pridelek?

Na kratko:

Tehnike oblikovanja rastlin pomagajo, da rastlina v omejenem prostoru bolje izkoristi svetlobo, zrak in prostor. Za začetnike so najbolj primerne opora, nežno usmerjanje, LST in osnovno obrezovanje. Naprednejše tehnike, kot so topping, defoliacija, SCROG, HST in super cropping, pa zahtevajo več znanja, opazovanja in občutka za rastlino. 

V notranjih prostorih je prostor običajno omejen. Rastline pogosto rastejo na polici, v kotičku sobe, v šotoru oz. growboxu ali pod rastno lučjo. Če jih pustimo, da rastejo popolnoma po svoje, se lahko hitro zgodi, da ena rastlina zasenči drugo, vrhovi pridejo preblizu luči ali pa spodnji deli rastline ne dobijo dovolj svetlobe.

Da se temu izognemo, poznamo več tehnik oblikovanja rastlin. Z njimi lahko rastline načrtno oblikujemo, da bolje izkoristijo prostor, v katerem rastejo. 

Cilj teh tehnik ni, da rastlino silimo v nenaravno rast, ampak da ji v omejenem prostoru pomagamo čim bolje izkoristiti svetlobo, zrak in prostor. Pri notranjem gojenju je to posebej pomembno, ker imamo pogosto omejeno višino, manj naravnega pretoka zraka in rastline postavljene bližje skupaj kot zunaj.

Kako lahko nadzorovan stres pomaga rastlini? 

Pri nekaterih rastlinah lahko z nadzorovanim stresom spodbudimo boljšo rast, močnejše razraščanje ali večji pridelek. To ne pomeni, da rastlino mučimo ali ji ustvarjamo slabe pogoje, ampak da jo z določenimi posegi usmerimo v bolj zaželeno obliko rasti.

Primeri takšnega stresa so nežno upogibanje vej, odstranjevanje vrha in manjših poganjkov, obrezovanje, redčenje listov ali usmerjanje rastline po opori oziroma mreži. Rastlina se na tak poseg odzove tako, da razvije nove poganjke in bolje razporedi energijo.

Pomembno pa je, da s stresom ne pretiravamo. Takšne tehnike izvajamo samo na zdravih rastlinah, ki aktivno rastejo in imajo dovolj dobre pogoje za okrevanje. Če je rastlina že oslabljena, premalo osvetljena, preveč zalita ali bolna, ji lahko dodaten stres bolj škodi kot koristi.

Katere tehnike oblikovanja rastlin poznamo? 

Pri notranjem gojenju se pogosto uporabljajo različne tehnike oblikovanja rastlin, ki jih v angleščini najdemo pod izrazom plant training techniques. Delimo jih na nežnejše tehnike z manj stresa, kot je LST, in močnejše tehnike z več stresa, kot so topping, super cropping ali močnejše obrezovanje.

POMEMBNO: Niso vse tehnike primerne za vse vrste rastlin. Preden se lotimo določenih tehnik oblikovanja, se vedno prej pozanimamo, kako se bodo naše rastline na to odzvale. Z napačno tehniko ali nepravilno izvedbo lahko rastlino poškodujemo in upočasnimo rast.

1. Enostavne tehnike oblikovanja rastlin za začetnike

Opora, vezanje in usmerjanje rastlin

Veliko rastlin pri notranjem gojenju potrebuje oporo. To še posebej velja za plodovke, vzpenjavke in rastline, ki razvijejo težje plodove.

Za oporo lahko uporabimo palice, mreže, vrvice, sponke ali mehke vezice. Namen je, da rastlino usmerimo, preprečimo lomljenje vej in ji omogočimo boljšo razporeditev v prostoru.

Pri paradižnikih, paprikah, čilijih, jagodah, kumarah, grahu ali mini lubenicah je opora zelo koristna. Rastlina je bolj urejena, plodovi se lažje razvijajo, mi pa imamo boljši dostop za nego, opraševanje in obiranje.

Pomembno je, da vezice niso pretesne. Steblo se med rastjo debeli, zato mora imeti dovolj prostora. Pretesna vezica lahko steblo poškoduje.

LST: nežno upogibanje rastlin

LST (Low Stress Training) pomeni oblikovanje rastline z malo stresa. To je ena najbolj prijaznih tehnik za začetnike, ker rastline ne obrezujemo, ampak jo samo nežno usmerjamo.

Pri LST tehniki stebla ali veje previdno upognemo in jih privežemo v želeno smer. Tako rastlina ne raste samo naravnost navzgor, ampak se razpre bolj v širino. S tem več poganjkov dobi svetlobo, rastlina pa bolje izkoristi prostor.

LST je posebej uporaben v rastnih šotorih, kjer imamo omejeno višino. Z njim lahko rastlino držimo nižje, bolj široko in bolj enakomerno osvetljeno.

Pri tej tehniki je pomembno, da smo nežni. Stebel ne lomimo na silo, ampak jih postopoma usmerjamo. Najbolje je začeti, ko so poganjki še mladi in prožni.

 

Obrezovanje za boljšo rast

Obrezovanje je ena najbolj osnovnih tehnik pri gojenju rastlin. Z njim odstranimo stare, poškodovane, bolne, porumenele ali slabo osvetljene dele rastline.

Namen obrezovanja ni samo lepši videz. Z njim izboljšamo pretok zraka, zmanjšamo možnost za plesen in rastlini pomagamo, da energijo usmeri v zdrave poganjke, cvetove ali plodove.

Pri notranjem gojenju je obrezovanje posebej pomembno, ker so rastline pogosto bolj skupaj kot zunaj. Če je rastlina pregosta, svetloba ne pride do notranjih delov, med listi pa se zadržuje vlaga.

Pri obrezovanju je bolje začeti z manj. Odstranimo tisto, kar je očitno odvečno ali poškodovano, in opazujemo, kako se rastlina odzove. Preveč obrezovanja naenkrat lahko rastlino oslabi.

2. Naprednejše tehnike za bolj izkušene vrtnarje

HST: naprednejše tehnike z več stresa

HST pomeni High Stress Training. To je skupina tehnik, pri katerih rastlino bolj obremenimo. Sem spadajo močnejše obrezovanje, topping, močno upogibanje, delno lomljenje stebel in podobni posegi.

Namen HST tehnik je spremeniti obliko rastline, spodbuditi več stranskih poganjkov, nadzorovati višino ali bolje razporediti rast. V pravih pogojih lahko to pomaga pri večjem izkoristku prostora in svetlobe.

Slabost pa je, da rastlina po takem posegu potrebuje čas za okrevanje. Zato moramo znati presoditi, ali je rastlina dovolj zdrava, da bo tak stres lahko uporabila v svojo korist, ne da bi jo s tem preveč oslabili.

Zato HST ni prva izbira za začetnike. Najprej je bolje osvojiti osnovno nego, LST, oporo in nežno obrezovanje. Prav tako moramo upoštevati, da so rastline živa bitja, ki se odzivajo na dotik, poškodbe, stres in spremembe v okolju. Zato z močnejšimi tehnikami ne pretiravamo in jih izvajamo samo takrat, ko je rastlina zdrava, močna in v aktivni rasti.

Topping: odstranjevanje glavnega vrha

Topping je tehnika, pri kateri rastlini odstranimo glavni rastni vrh. Namesto da rastlina energijo usmerja v eno glavno steblo, začne razvijati več stranskih poganjkov.

S tem lahko dobimo bolj grmičasto rastlino z več vrhovi. To je uporabno pri rastlinah, ki se dobro odzivajo na obrezovanje in jih želimo oblikovati bolj široko kot visoko.

Topping je bolj stresen kot LST, zato ga ne izvajamo na šibkih ali zelo mladih rastlinah. Rastlina mora biti zdrava, dobro ukoreninjena in v aktivni rasti. Po posegu ji pustimo čas, da si opomore.

Defoliacija: odstranjevanje listov

Defoliacija pomeni namensko odstranjevanje listov. Uporablja se za boljši pretok zraka in boljši dostop svetlobe do notranjih ali nižjih delov rastline.

To je tehnika, pri kateri moramo biti previdni. Listi niso samo okras, ampak rastlini pomagajo ustvarjati energijo. Če odstranimo preveč listov, lahko rastlino oslabimo in upočasnimo rast.

Za začetnike je najbolj varno, da odstranijo samo liste, ki so poškodovani, porumeneli, zelo stari ali močno senčijo pomembne poganjke.

Bolj izkušeni vrtnarji lahko odstranijo tudi nekatere zdrave liste, za katere ocenijo, da so svojo glavno vlogo pri rasti že opravili. S tem rastlina bolje izkoristi svetlobo in zrak, pri nekaterih rastlinah pa lahko več energije usmeri v razvoj cvetov in plodov.

Lollipop 

Lollipop tehnika je način obrezovanja, pri katerem odstranimo spodnje dele rastline, ki dobijo malo svetlobe in običajno ne prispevajo veliko k pridelku. Rastlina je po posegu videti podobno kot lizika: spodaj ima očiščeno steblo, zgoraj pa ostane glavna, bolj osvetljena krošnja.

Namen te tehnike je, da rastlina ne porablja energije za šibke spodnje poganjke, majhne liste ali dele, ki so ves čas v senci. Namesto tega lahko več energije usmeri v zgornje dele, kjer je več svetlobe, boljši pretok zraka in več možnosti za kakovosten pridelek.

Lollipop tehnika je uporabna predvsem pri rastlinah, ki razvijejo gostejšo krošnjo ali rastejo v omejenem prostoru pod lučjo. Pri tem moramo biti previdni, da ne odstranimo preveč naenkrat. Najbolje je začeti postopoma in odstraniti samo spodnje, šibke, slabo osvetljene ali poškodovane dele rastline.

SoG in SCROG

SOG pomeni Sea of Green oziroma “morje zelenja”. Pri tej tehniki ne oblikujemo ene večje rastline v širino, ampak na manjši površini gojimo več manjših rastlin, ki skupaj ustvarijo enakomerno zeleno površino. Namen je, da rastline hitreje zapolnijo prostor, dobijo čim bolj enakomerno svetlobo in ne porabijo preveč časa za rast v višino.

Pri SOG metodi lahko uporabimo tudi mrežo, vendar predvsem kot oporo in za bolj urejeno razporeditev rastlin, ne toliko za dolgotrajno usmerjanje posameznih poganjkov kot pri SCROG metodi. Mreža pomaga, da rastline ostanejo bolj pokončne, da se ne nagibajo ena čez drugo in da je površina pod lučjo bolj enakomerno zapolnjena.

Ta način zahteva dobro načrtovanje, primeren razmik med rastlinami in dober pretok zraka, saj se lahko pri pregosti postavitvi hitro začne zadrževati vlaga. Zato SOG ni najboljša izbira za popolne začetnike, je pa zanimiva tehnika za vrtnarje, ki že dobro razumejo rastline in želijo bolje izkoristiti omejen notranji prostor.

SCROG pomeni Screen of Green. Pri tej metodi rastlino vodimo vodoravno po mreži, da ustvarimo enakomerno površino poganjkov. Namesto ene visoke rastline z glavnim vrhom dobimo bolj razporejeno rast, kjer je več vrhov na podobni višini.

To je uporabno predvsem v rastnih šotorih, kjer je višina omejena in želimo čim bolje izkoristiti svetlobo. SCROG pa zahteva nekaj načrtovanja, potrpežljivosti in rednega usmerjanja poganjkov.

Za začetnike je bolje najprej poskusiti z osnovno oporo ali preprosto mrežo, šele potem pa z bolj napredno SCROG metodo.

POMEMBNO: Pri SCROG metodi je dobro načrtovati vnaprej, saj rastlino kasneje težje premikamo. Ko se poganjki enkrat razporedijo po mreži, je dostop do loncev, zalivanja in premikanja rastlin bolj omejen.

Cropping in super cropping

Cropping in super cropping spadata med naprednejše tehnike oblikovanja rastlin. Uporabljata se predvsem takrat, ko želimo nadzorovati višino rastline, spodbuditi močnejše stranske poganjke ali bolje razporediti rast pod lučjo.

Pri teh tehnikah rastlino namenoma nekoliko poškodujemo oziroma obremenimo. Namen ni uničiti rastline, ampak jo spodbuditi, da se na poseg odzove z močnejšo in bolj razvejano rastjo.

Cropping

Cropping običajno pomeni krajšanje oziroma odstranjevanje določenih delov rastline. To je lahko odstranjevanje vrha (topping), krajšanje poganjkov ali močnejše obrezovanje delov, ki jih ne želimo več spodbujati k rasti.

S tem lahko rastlino usmerimo, da ne raste samo v višino, ampak začne razvijati več stranskih poganjkov. Cropping je uporaben predvsem pri rastlinah, ki dobro prenašajo obrezovanje, vendar ga ne izvajamo na šibkih, bolnih ali mladih rastlinah.

Super cropping

Super cropping je bolj napredna tehnika, pri kateri stebla ne odrežemo, ampak ga previdno omehčamo in upognemo. To naredimo tako, da steblo med prsti nežno stisnemo in ga nato počasi upognemo v želeno smer, ne da bi ga popolnoma prelomili.

Namen super croppinga je, da rastlino znižamo, bolje razporedimo po prostoru in spodbudimo močnejšo rast stranskih poganjkov. Na mestu, kjer je bilo steblo upognjeno, se nato naredi odebeljen del, ki rastlini kasneje pomaga pri opori in prenosu hranil.

Pri super croppingu je potrebna velika mera previdnosti. Če steblo preveč poškodujemo ali ga zlomimo, rastlina potrebuje dlje časa za okrevanje, v slabšem primeru pa lahko del rastline odmre. Zato je to tehnika za bolj izkušene vrtnarje in za zdrave rastline, ki so v aktivni rasti.

Cropping in super cropping lahko pomagata pri boljšem izkoristku prostora in svetlobe, vendar z njima ne smemo pretiravati. Vedno je bolje narediti manjši poseg, opazovati odziv rastline in šele nato nadaljevati.

DODATNO: Vertikalno gojenje oziroma gojenje v višino

Vertikalno gojenje ni tehnika oblikovanja, je pa način postavitve prostora. Tako nismo omejeni samo na talno površino, ampak izkoristimo tudi višino prostora. To je pri notranjem gojenju zelo uporabno, ker imamo pogosto omejen prostor, hkrati pa lahko z dobrim načrtovanjem na manjši površini vzgojimo več rastlin.

Rastline lahko gojimo na večnadstropnih policah, v vertikalnih stolpih, visečih sistemih, ob oporah ali po mrežah. Ta način je posebej primeren za zelišča, solato, jagode, mikrozelenje, sadike in nekatere vzpenjavke.

Pri vertikalnem gojenju moramo paziti na enakomerno svetlobo, dober pretok zraka in dostop za zalivanje. Če luč osvetljuje samo zgornji del, bodo spodnje rastline hitro zaostajale v rasti.

Ali lahko uporabljamo več tehnik na eni rastlini?

Različne tehnike lahko med seboj tudi kombiniramo. Na primer, rastlino lahko najprej oblikujemo z LST tehniko, kasneje dodamo oporo ali mrežo, po potrebi pa odstranimo še spodnje, slabo osvetljene dele. Pomembno je le, da ne naredimo preveč posegov naenkrat in da rastlini pustimo dovolj časa za okrevanje.

Katero tehniko naj uporabim?

Za dober rezultat ni vedno potrebna napredna tehnika. Pogosto največ naredimo že s pravilnim razmikom med rastlinami, dobro svetlobo, osnovno oporo in rednim odstranjevanjem poškodovanih delov.

Ko razumemo osnove, lahko postopoma preizkusimo tudi LST, topping, mreže in druge metode. Pomembno je, da opazujemo kako se rastlina odziva na naše posege in se iz tega učimo.

Vsaka rastlina raste malo drugače. Zato ni cilj uporabiti čim več tehnik, ampak izbrati tiste, ki rastlini, prostoru in našemu načinu gojenja res pomagajo.

Katere tehnike oblikovanja pa vi najpogosteje uporabljate pri svojih rastlinah? Pišite nam, če potrebujete pomoč pri izbiri opore, mreže ali osnovne opreme za domače gojenje.